STROKOVNI POSVET "PREHOD V BREZOGLJIČNO DRUŽBO"
četrtek, 25 .2., od 9.00 do 12.30, spletna izvedba
Za nami je izredno zanimiv strokovni posvet, ki je osvetlil ključne izzive slovenske energetike v luči zastavljenih ciljev, določenih v strateških dokumentih za naslednja desetletja. NEPN določa ambiciozne energetske cilje, politike in ukrepe Slovenije do leta 2030. Kako uspešni smo danes pri uresničevanju in kakšna je strategija, da bomo zastavljene cilje dosegli? Z »zelenim dogovorom« Evropske komisije naj bi do leta 2050 postali podnebno nevtralna celina.
Če želimo zmanjšati emisije CO2 moramo proizvodnjo električne energije iz fosilnih goriv nadomestiti s proizvodnjo iz OVE virov.
Mag. Rudi Polner iz HSE Invest je v svojem prispevku predstavil trenutno energetsko bilanco in trenutne proizvodne vire električne energije ter pogled v prihodnost v skladu z NEPN:
Po NEPN se v letu 2043 ustavlja NEK, v naslednjih letih še B6. Gre za ogromne količine energije, ki jo bo treba zagotoviti iz drugih, obnovljivih virov. Izpostavlja se predvsem sončna energija. Mag. Polner je opozoril na vprašanje, kako drastično povečati proizvodnjo elektrike iz sonca in zagotoviti stabilnost omrežja in zanesljivost dobave.
Jernej Brglez iz HSE je povedal, da v okviru strateških usmeritev in razvojnih projektov v skupini HSE načrtujejo postopno opuščanje rabe premoga ter dolgoročni prehod na nizkoogljično proizvodnjo. Načrtujejo digitalizacijo in optimizacijo obratovanja obstoječega portfelja proizvodnih naprav (boljši izkoristki primarnih virov energije), uvajanje novih tehnologij (vodikove tehnologije) in izgradnjo novih proizvodnih objektov na OVE.
Ključna področja za rešitve pri proizvodnji in dobavi električne energije so tehnologija, znanje in zakonodaja.
V zadnjih letih se dogaja izjemen razvoj na področju umetne inteligence, pri čemer je poudarjen razvoj t. i. globokega učenja oz. globokih umetnih nevronskih mrež (ang. Deep Neural Networks). Dr. Dalibor Kanjčič iz DEM je pojasnil vplive globokega učenja na področju energetike, ki se pozitivno odražajo na doseganje ciljev brezogljične družbe. Posebej je izpostavil trenutne tendence napovedovanja, kakšno bo povpraševanje po porabi električne energije in kolikšna bo proizvodnja iz razpršenih obnovljivih virov energije.
Kristijan Koželj iz Elektro Celje je izpostavil pomen uporabe tehnologije pri delovanju distribucijskih operaterjev. Predstavil je izsledke mednarodnega projekta FLEX4GRID, ki se je osredotočal na razvoj odprtega tehnološkega sistema za upravljanje podatkov in zagotavljanje storitev, ki bodo omogočale upravljanje prožnosti uporabnikov distribucijskega omrežja pri porabi električne energije. Prožnost uporabnika pomeni, da je sposoben prilagajati porabo ali tudi proizvodnjo potrebam drugih deležnikov v sistemu in mora biti za svoje prilagajanje nagrajen. V prihodnje bo zelo pomembna prožnost trga električne energije. Nastajajo energetske skupnosti, kot je že v Lučah. Aktivni uporabniki niso uporabniki, ki zgolj odjemajo električno energijo, ampak jo tudi proizvajajo, shranjujejo in bodo imeli v prihodnosti tudi možnost prodaje na trgu. Na drugi strani pa nastajajo tudi nove vloge na trgu z električno energijo, to so predvsem neodvisni agregatorji, katerih storitev bodo lahko deležni tudi distributerji. Vloga distribucijskih operaterjev na trgu prožnosti je predvsem to, da bodo zagotavljali zmožnost priključevanja razpršenih virov, skrbeli za kvaliteto napetosti in za čim manj izpadov. Ključna je digitalizacija omrežja, merilni podatki in posredovanje podatkov.
Imamo zelo napredno tehnologijo, ki se hitro razvija. Mag. Peter Kaube je v svojem prispevku izpostavil, da slovenska energetika in predvsem slovenska elektrodistribucija prihajata v novo obdobje, kjer dominirajo nove tehnologije, trendi in energetski ter poslovni modeli. Pri tem se pojavi vprašanje znanja, ki ga premoremo in predvsem ali smo pripravljeni na vse izzive, ki jih od nas zahteva sodobna energetika in trajnostni razvoj. Nove tehnologije zahtevajo inovacije in aplikativne rešitve v sistemu, kar lahko postane temelj gospodarskega razvoja. Zato je potrebno razviti kompetence in nova povezana znanja v energetiki.
V prihodnosti bo za uspešno doseganje podnebnih ciljev ključna zakonodaja, ki mora omogočiti hitro in učinkovito izvajanje projektov.
Borut Žnidarič iz Borzena je predstavil podporno shemo OVE/SPTE kot instrument državnih pomoči. Meni, da bo ob vseh ciljih, ki jih poskušamo doseči, prihodnost definitivno zelena, vendar bo za dosego ultimativnega cilja nevtralne ogljičnosti potrebno doseči večji konsenz med naravo, zakonodajo ter vsemi deležniki – kar se nenazadnje implicira tudi pri izvajanju podporne sheme v zadnjem obdobju. Na sedmih zaključenih javnih razpisih Agencije za energijo je bilo izbranih 354 projektov – realizacija vstopov v podporno shemo po številu proizvodnih naprav se giblje na ravni 21 %. Ob tem je potrebno omeniti, da je bilo preko javnih pozivov izbranih tudi 62 vetrnih projektov – v tem trenutku niti eden ni bil realiziran s vstopom v podporno shemo, še bolj zaskrbljujoče dejstvo pa je, da v RS delujeta le dve vetrni elektrarni skupne nazivne moči 3,2 MW.
Na okrogli mizi v drugem delu posveta je bilo veliko govora o zakonodajnem vidiku.
Gregor Rome iz Direktorata za energetiko je povedal, da se celotno področje podnebne zakonodaje prenavlja. Največja aktivnost, ki se trenutno dogaja, je prenašanje evropskih direktiv v nacionalno zakonodajo.
Tako v evropskem kot v slovenskem prostoru je velik poudarek na OVE, kjer bo tudi v prihodnje težišče zakonodajnega dela, je dodal Peter Kaube iz Elektor Maribor.
Dr. Boris Sučić, iz IJS, CEU je izpostavil, da na področju izrabe OVE že nekaj let zaostajamo za Evropo, čeprav smo na srečo na področju učinkovite rabe energije dokaj dobri. »Glede na trende, ki se nakazujejo in nove zaostrene cilje, ki jih napoveduje EU parlament, sem mnenja, da bomo morali v kratkem revidirati naše strategije. Streznitev bo potrebna, vprašati se moramo, zakaj določene stvari pri nas ne delujejo. Že v prvem delu današnjega dogodka smo slišali, da je v Sloveniji prisotnih več sindromov, zakaj se določene stvari ne da izvesti. Menim, da živimo v času, ko dominira »banana sindrom« - »build absolutely nothing anywhere near anyone«, poleg tega pa sem prepričan, da je koncept energetskih skupnosti nekaj, kar smo tudi v NEPN-u predlagali kot izvedbeni model, pisan na kožo Sloveniji.« Sučič dodaja, da je omrežje za distribucijo električne energije hrbtenica bodočega prehoda v nizkoogljično družbo in če se tega ne bomo zavedali, se bomo soočali z ogromnimi težavami po letu 2030. Lahko smo fleksibilni, če imamo dobro in zdravo hrbtenico. Zelo težko smo fleksibilni, če hrbtenica ni v dobri kondiciji in potem vsi ukrepi na področju fleksibilnosti padejo v vodo.
Primož Tručl iz Združenja slovenske fotovoltaike opozarja, da se še vedno ukvarjamo samo z malimi elektrarnami. Postavljamo, 11, 12, 15 kW elektrarne, ampak s tem je nemogoče doseči cilje NEPN-a. Potrebno bi se bilo lotiti večjih projektov, tu pa se ustavimo pri razpisih. Da bi res naredili preboj pri postavljanju večjih sončnih elektrarn, se je treba zgledovati po dobrih praksah iz Evrope, kjer ni toliko vnaprej določenih detajlnih pogojev. »Če hočemo imeti vse osnovano vnaprej, se zgodi, kar se je zgodilo v primeru vetrnih elektrarn in bojim se, da se bo to zgodilo tudi v primeru večjih sončnih elektrarn. Začeti moramo gledati z vidika investitorja.«
Tručl dodaja, da je v zadnjem času ogromno povpraševanj in tudi instalacij samooskrbnih elektrarn, kar vpliva tudi na miselni preskok na ravni občin. Sam je zelo optimističen, saj opaža, da odločevalci na ravni občin razmišljajo o namestitvi sončnih elektrarn v lokalnih skupnostih, vendar je treba narediti še tisti drugi premik, to je odstraniti ovire pri realizaciji. Ko se bo občina odločila, da bo nekemu blokovskemu naselju pomagala, da se na strehah vseh blokov postavijo sončne elektrarne, ne sme naleteti na ovire, s kakršnimi se srečujemo že desetletje pri vetru. Tručl je prepričan, da bi morali izkušnjo z vetrno energijo uporabiti v pozitivnem smislu, da bo občina dejansko pomagala, ne samo na verbalni ravni, ampak da bo pomagala speljati postopke tako izvajalcem kot investitorjem, da bomo res lahko dosegali rezultate, ki nas bodo pripeljale do tistih 5 gigavatov (proizvodnje iz sončne energije), ki jih omenja NEPN.
Igor Voršič je povedal, da so med kratkoročnimi cilji HSE tudi sončne elektrarne z nekaj MW. Letos je v načrtu en tak projekt v Dolu pri Trbovljah (3 MW). To sicer predstavlja majhen delež, vendar so to koraki v smeri k OVE. Dudi DEM trenutno dela na podobnih projektih, kjer bomo govorili o nekaj 10 MW inštalirane moči. Na področju vetrnih elektrarn se v HSE trudijo za razvoj, vendar se soočajo s težavami umeščanja v prostor, komuniciranjem z javnostjo, v kar pa vlagajo veliko energije.
Peter Kaube opozarja na pomen izobraževati na vseh nivoji.
Gregor Rome odgovarja, da je na področju usposabljanja glede OVE že sprejet Pravilnik o strokovnem usposabljanju za inštalaterje naprav na obnovljive vire energije. To področje pokriva tudi Zakon o spodbujanju rabe obnovljivih virov energije (ZOVE). Pravilnik je sprejet in v naslednjem koraku bo objavljen javni natečaj, kjer bodo izbrani izvajalci teh usposabljanj. Predvidenih je pet področij, to so inštalaterji fotovoltaike, izvajalci geotermije (rudarsko področje; vrtanja), tretji segment pa je sestavljen iz treh vrst naprav, to so biomasni kotli, toplotne črpalke in sončni kolektorji.
Največji izziv distribucije je trenutno, kako dobro napovedovati porabo za naprej z različnimi podatki, podatki iz sistema, podatki iz okolja. Velik potencial prinaša umetna inteligenca. Dr. Kranjčič pa pri tem izpostavlja pomen ustrezno izobraženih ljudi: »Kar zadeva samo tehniko, je na zelo visoki ravni. Prej smo govorili o globokih umetnih nevronskih mrežah, sposobnostjo mrež, da se same skonfigurirajo, da same nekaj počnejo. Seveda, potrebno je tudi znanje. Tudi tista klasična znanja so potrebna, kot je razumevanje procesov kot takšnih. Če govorimo o modeliranju hidroelektrarn ali česarkoli, je treba poznati osnove. Vendar mislim, da glede na to, kako se stvari hitro razvijajo, koncept »black box-a«, kjer bi nekje postavili nek super računalnik in množico podatkov pripeljali v te nevronske mreže, niti ni tako napačen. Lahko se zgodi, da bodo ti sistemi že sami prišli do nekih modelov oz. konkretnih rezultatov, ki bi se jih dalo konkretno praktično uporabiti in mislim, da bi se splačalo to preizkusiti. Ne bi bilo odveč, če bi se angažirali določeni podatkovni znanstveniki, določeni super procesorji. Skratka, da bi se nekatere procese poskušalo zmodelirati z nekim »black box« pristopom.«
Pri prehodu v sodobno energetiko so zelo pomembne investicije in razvoj. V NEPN-u so predvidene podpore za demonstracijske projekte. Sučić navaja primer proizvodnje vodika, ki je zelo smiselna na lokacijah, kjer je se vodik tudi uporablja, npr. jeklarna na Jesenicah. Podjetje SIJ Acroni v procesu rabi tudi vodik. Danes je ta vidik pridobljen na klasičen način in ga pogosto imenujejo tudi sivi (grey) vodik. V prihodnje bi na tej lokaciji v sodelovanju npr. s podjetjem Geoplin pa tudi s podjetjem, ki trenutno dobavlja vodik za potrebe proizvodnje, lahko naredili pilotni projekt. Viške tega vodika bi lahko stiskali v obstoječe omrežje za zemeljski plin. Na ta način bi spodbudili lokalni razvoj, omogočili bi lahko pilotni projekt v javnem potniškem prometu na Jesenicah in seveda izboljšali okoljsko podobo podjetja SIJ Acroni.
Sučič glede vpletenosti industrije z vidika učinkovite rabe dodaja, da je v slovenskem prostoru veliko primerov dobrih praks, tudi v širšem evropskem okvirju, vendar je pri nas velika težava, da se implementacijsko okolje vse prepogosto spreminja in ni predvidljivosti, ki jo industrija potrebuje za izvajanje še bolj naprednih projektov. Pričakuje, da se bodo okrog naših energetsko najbolj intenzivnih podjetij formirale energetske skupnosti, da se ne bomo več pogovarjali o inštalacijah 12, 13, 15 kW, ampak o inštalacijah 2, 3, 5 MW. Na ta način bomo dali dodatni zagon celotnemu področju.
Na področju e-mobilnosti predpostavljamo, da bo tako kot v Evropi, tudi v Sloveniji prišlo do znatnega povečanja deleža električnih vozil. Mag. Andrej Zorec, E-prihodnost, je izpostavil tri točke, ki omejujejo razvoj tega področja oz. vzdržujejo status quo. Eno je, da so cene električnih avtomobilov relativno visoke. Drugo je strah uporabnikov pred omejenim številom km, ki jih električni avtomobili zmorejo, preden se sprazni baterija. Tretji vidik pa je infrastruktura, ki mora biti zanesljiva in 100 % na razpolago. Ta dva dejavnika, vozila in infrastruktura, sta povezana. V Sloveniji se to zelo pospešeno premika v zadnjem letu dni. Dobili smo nov Razvojni načrt operaterjev sistema, imamo NEPN, imamo nova Sistemska obratovalna navodila pa tudi Zakon o učinkoviti rabi energije in vsi so usmerjeni v razvoj električne mobilnosti. Leta 2030 lahko v Sloveniji pričakujemo 20 % električnih vozil, kar pomeni 15.000 električnih vozil letno na cesti. Temu ustrezno bomo morali prilagoditi tudi infrastrukturo.
G. Kaube je g. Zorca vprašal, ali imamo v primeru povečanega vala e-mobilnosti v Sloveniji dovolj polnilnih postaj, ali imamo dobro urejeno pravno zakonodajo in ali imamo dober poslovni model plačevanja.
Zorec odgovarja, da je trenutno v Sloveniji polnilnih postaj dovolj, saj tudi število električnih avtomobilov ni tako veliko; porast električnih avtomobilov ni bila taka, kot se je predvidevalo. Pojavlja se drug izziv, in sicer tako v Evropi kot tudi v Sloveniji vidimo, da prihaja močen val mestnih transportov, ki bodo prešli na elektrifikacijo. Zato se ne pogovarjamo več o manjši priključni moči, ampak o večjih močeh polnjenja. Zagotoviti bo treba potrebno infrastrukturo za električne avtobuse, ki jih bo vedno več, kar pa seveda vpliva na omrežje. Polnilne postaje moramo priklopiti ali v sistem ali preko neke regulacije. Pri tem bo potrebno ustrezno sodelovanje z dobavitelji, sistemskim operaterjem, da bomo lahko identificirali točke, kje bodo ta vozlišča, ki jih bo treba nekako napajati. Smiselno je, po vzoru zahodnih držav, da se vozlišča, tudi polnilna, pojavijo tam, kjer so viri energije, ne da se energija transportira v središče mesta. S tehnološkega vidika ni težav, tehnologija je pripravljena, treba ja jo je ustrezno implementirati v sistem.
Kako optimistično lahko ob zaključku strokovnega posveta torej gledamo na energetsko prihodnost, glede na vse povedano?
Kot je povzel g. Voršič smo glede na vse, kar je bilo povedano, in glede na zavedanje o prioritetnih usmeritvah in izzivih, ključno povezovanje in sodelovanje strokovnjakov z vseh področij.
Ob zaključku izredno plodnega in zanimivega posveta lahko rečemo, da je pomembno vlagati v znanje in tehnološki razvoj pri tem pa omogočiti hitro in enostavno implementacijo projektov. Odpraviti bo treba nekatere birokratske ovire, pri strateških usmeritvah pa naj politika bolj prisluhne stroki.
Strokovni posvet je potekal v okviru KOC Energija, v sodelovanju z Akademijo distribucije Elektra Maribor. Dogodek sta podprla B&B visoka šola za trajnostni razvoj in CER, Center energetsko učinkovitih rešitev.
Transkripcija okrogle mize_25.2.2021
PREDSTAVITVE STROKOVNIH PRISPEVKOV:
Borzen_Borut Žnidarič_strokovni prispevek
Elektro Celje_Kristijan Koželj_strokovni prispevek
DEM dr. Dalibor Kranjčič_strokovni prispevek
